|
Konec leta
2003 smo morali čakati Božika, da
nam je dostavil dovolj vode za
raziskave v Suhadolci. Takrat sva z Matejem Simoničem obrnila
pri 839m sifona
s tem, da je sifon očitno šel še naprej.
Letos smo bil verjetno eni redkih, ki so cel november gledali
skozi okno in
upali, da bo še deževalo. Sicer ne vem, ali so bili na delu
Miklavž ali
njegovi hudički, vendar je zame bil 6.12. SMS Alena Levingerja:
"4.5 m" (vode
v Cerkniškem jezeru) zelo lepo Miklavževo darilo.
Takoj zatem so že začeli cingljati mobilci, da preverimo stanje
ekipe, se
dogovorimo z Alešem Stražarjem iz DZRJ Simon Robič Domžale za
transportno
ekipo in organiziramo polnjenje jeklenk, datum 17 in 18.12, ko
smo vsi prosti.
Rezultat, ekipa pripravljena, nosači bodo, Igor Vrhovec iz Norik
Suba nam je
zagotovil polnjenje jeklenk v soboto in nedeljo.
Potem je bilo treba počakati.
Teden kasneje, po preverjanju vremenske napovedi, vreme bo
(lepo). Še enkrat
telefoni in končna potrditev. Preko tedna odpeljemo vse jeklenke
v Norik,
Igor Vrhovec nam da na razpolago še svoj komplet 2x20l.
Ugotovimo, da ne bo
dovolj kisika, Matej Mihajlovski ga naroči. V petek 16.12.
popolne napolnimo
še zadnje jeklenke.
17.12 pride ob 7h zjutraj pome Aleš Stražar z domžalskim
jamarskim kombijem
in letiva v Ljubljano, od 7.30 je zbor pred Norikom. Tu nas že
čaka Matej
Mihajlovski. Takoj za našim odhodom gresta z Iličem v Vodno
jamo v Lozi. Še
zadnje dopihovanje po jeklenkah, analize mešanic, natovorimo in
smer
Cerkniško jezero, jama Suhadolca. Na mostu čez jezero vrževa še
oko na merilo
- 3.8 m vode, dovolj je bo.
Ob 9h smo tam, čakata nas že Iztok Arnol in Boštjan Osterman,
oba iz DZRJ
Simon Robič Domžale.
Formiramo ekipe, potapljali se bomo Matej Simonič in Primož
Kumše kot prva
ekipa, Marko Lah in jaz kot druga ekipa. Nosili bodo Dejan
Berguš, Aleš
Stražar, Iztok Arnol in Boštjan Osterman.
Stražar napne vrv in med petjem pokajočega ledu na jezeru se
začne transport
opreme po hribu dol.
Kako uro kasneje je oprema ob vodi, gremo se obleč v suhe
obleke.
Prva ekipa štarta ob 11h, odvlekla bosta dve Al7 z EAN50 do prve
ožine (cca
370m v jami) in Al80 z EAN32 do prvega podora (cca 480m).
Slabih deset minut za njima štartava Mare in jaz kot druga
ekipa. Cilj je
dostavit vsak po dve Al80 z 30/30 do tretje ožine/drugega podora
na 650m, ki
je z 27 m tudi najgloblja točka potopa.
Ta ožina je za potapljače z jeklenkami na hrbtu neprehodna.
Ko z po kakih 20 min z Maretom prideva preko prve ožine mu po
kakih 10m crkne
glavna luč.
Najprej pomislim, "no, saj je bil lep izlet" potem pa se takoj
oba zaveva, da
je prva ekipa malo pred nama in da se v bistvu že vračata. Tako
se odločiva,
da nadaljujeva pot in res po 50m, takoj za šahtom, kjer jama
pade z 6m na 14m
srečava Primoža in Mateja, ki se vračata. Ure, ki smo jih v
preteklih letih
porabili za treninge ekipe se v trenutku obrestujejo. V 4
minutah sta luči
zamenjani, Matej nadaljuje pot ven na rezervni luči, iz jame
prideta ob
12.15h.
Midva z Maretom greva dalje. Pri prvem podoru ugotoviva, da ena
od jeklenk, ki ležijo tam, pušča. Ker je puščanje minimalno se
odločiva, da jo
vseeno pustimo notri.
Do konca najine poti potem ni zapletov, jeklenke odloživa na
dogovorjenem
mestu, ravno tako že pripravljen kolut z 200m označene vrvice.
Na povratku se Mare zatakne v ožini na cca 600m. Argon ima
montiran na 2x20
ob levi strani. Malo nazaj, jaz mu argon potegnem ven, zleti
čez, jaz tik za
njim.
Na drugi strani gre argon nazaj na svoje mesto, do konca potopa
potem ni več
težav. Potop zaključiva ob 13.00.
Mihajlo se ne oglasi na telefon, torej gremo najprej na pico,
potem pa v
Ljubljano. Ker sta z Iličem še vedno v jami, preložimo jeklenke,
ki so za
napolnit iz domžalskega kombija v Primožev avto.
Zvečer se spet slišimo, jeklenke so napolnjene, jaz se še
spravim limat
rokavice, ki mi puščajo. Če me je danes po eni uri že fino zeblo
v roke, kako
bom jutri meril in pisal meritve po uri in pol.
18.12. Ob 7h je zopet Aleš pri meni, in spet smer Norik. Dejana
zamenja
Robert Čeferin iz Kranja, ravno tako bo pomagal pri transportu.
Pod vodo se
nam bo pridružil še Matej Mihajlovski.
Jeklenke dopihano, analiziramo in spet smer Suhadolca. Vreme je
na naši
strani, pobočje je pomrznjeno in nič ne drsi.
Danes bova v prvi ekipi Matej Simonič in jaz, s sidemounti greva
preko druge
ožine do konca do sedaj raziskane jame in bova poskušala
nadaljevati.
Druga ekipa so Marko Lah, Primož Kumše in Matej Mihajlovski,
štartali bodo
dve uri za nama in odnesli ven vse preostale etapne aluminijce.
Do 10.30 je oprema dol, preoblečeva se v suhe obleke.
Ko začnem sestavljati opremo ugotovim, da mi en regulator pušča.
Stražar
zašiba v hrib in je kmalu dol s kompletom orodja. Mihajlo in
Robi podreta
regulator in najdeta smet na nekem oringu. Ko Mihajlo sestavi
regulator je
zadeva OK. Takoj zatem ugotovimo, da Mateju Simoniču puščata dve
novi
manometrski cevi. Na srečo imamo s sabo dovolj nadomestnih
delov, tako da
uspemo vse zamenjat.
Ob 11.20h sva že oba v vodi in ob 11.24h začneva s potopom.
S sabo imava 2x12l napolnjeni na 300bar kot sidemounte in
dodatno Al80 etapno
aluminijco, vse z EAN32.
Potop poteka brez težav, pri prvemu podoru ugotoviva, da je čez
noč iz etapne
jeklenke ušlo 10 barov. Big deal, rezerve imamo več kot dovolj.
Ko prideva do drugega podora, grem jaz naprej. Matej mi poda dve
etapni
jeklenki, dve bosta ostali tu za varnost. Nato gre čez ožino še
sam.
Nadaljujeva pot do prejšnjega konca vrvice na 839m. Tu imava oba
v etapnih
aluminijcah še 150 barov. Odločiva se, da bova zaenkrat ostala
na
njih. Poleg tega je pred nama ozka razpoka, ki ni kar nič
obetavna. Ne vem kaj
sem gledal pred dvema letoma ampak to ni tako lepo, kot sem si
ves čas
predstavljal.
Vseeno se spustim vanjo in kake 3m nižje desno zagledam manjšo
dvorano in
naprej rov. Pomaham en hiter OK Mateju, ki mi je že za
plavutkami.
Rov je večinoma lep, spran okrogel, premera kake 2-3m, Občasno
so delni
podori, po so dnu bloki, ki padejo s stropa, tako da se je treba
par metrov
dvignit, zaplavat čez, nato pa se rov nadaljuje. Čez kakih
60m odloživa etapne alumijce. Po 100m naletiva na novo ožino, z
še manjšo
razpoko. Nekako se stlačiva vanjo, vendar po 20m prideva v
zamuljeno dvorano,
na hitro ne vidim nadaljevanja. Točno na 180 metru zavežem
vrvico na 2.9 m
globine. Matej mi pokaže, da mu pri kolenu teče v obleko voda,
vendar da
stvar ni kritična. Istočasno pa mi poda merilno tablico in
pokaže naj začnem
meriti nazaj. Tako tudi storiva. Rokavice tesnijo, prsti so
topli in pisanje
ne dela težav.
Pot nazaj je brez zapletov, vseeno Matej po drugi ožini vzame s
sabo namesto
pol prazne etapne aluminijce, polno varnostno. Potem potegneva
vse etapne in
varnostne jeklenke nazaj mimo ožine na 600m, da se ne bo druga
ekipa preveč
mučila. Ožine so s sidemounti precej lažje kot z 2x20l na hrbtu.
Malo za prvo ožino srečava drugo ekipo, ki gredo pospravit za
nama. Mimogrede
potegneva do izhoda še Al7. Potop zaključiva ob 14.21, trajal je
177 minut.
Voda je imela 7C.
Ko se Matej pri avtu sleče, ožame spodnji del podobleke in ven
priteče kake
pol litra vode.
Ob 15.21 je ven tudi druga ekipa, štartali so ob 13.31.
Zunaj jame sta nas čakala tudi Alenka Bohanec in Boštjan
Osterman, ki sta
pomagala s transportom.
Ob 16.10 je oprema v avtih in štartamo proti piceriji.
Skupaj je sedaj jama dolga 1019m, razen najgloblje točke 27m gre
večinoma med
10m in 18m, z nadaljevanjem pa ne vem kako bo. Bo treba it še
enkrat
pogledat, saj se zaradi puščanja Matejeve obleke tokrat nisva
hotela
zadrževati kaj dolgo.
Pri akciji so tako sodelovali:
Pod vodo:
Marko Lah Dir Slovenija, DZRJ Simon Robič
Primož Kumše Dir Slovenija, DZRJ Simon Robič
Matej Simonič Dir Slovenija, DZRJ Simon Robič
Borut Korošin Dir Slovenija, DZRJ Simon Robič
Matej Mihajlovski JK Železničar
Transport:
Dejan Berguš Dir Slovenija, DZRJ Simon Robič
Aleš Stražar DZRJ Simon Robič
Iztok Arnol DZRJ Simon Robič
Boštjan Osterman DZRJ Simon Robič
Alenka Bohanec DZRJ Simon Robič
Robert Čeferin JD Carnium Kranj
Logistična podpora
Igor Vrhovec Norik Sub
Vsem skupaj hvala za sodelovanje in upam da se vidimo še na
kakšni akciji
Avtor teksta: Borut Korošin
.
|
