 |
|
|
|
 |
|
|
Včasih me kakšen potapljač vpraša, »Ali sem pripravljen za tehnično potapljanje?« Ponavadi jim takoj odgovorim, »To je podobno, kot da bi se vprašal, če si zaljubljen...«
»Kako to mislite?«
»Če se moraš vprašati, potem nisi.«
Potem upam, da bodo razmišljujoče pokimali, ko bodo odšli od mene z mojim modrim nasvetom. Vendar, ponavadi dobim nazaj odgovor, ki kliče po nadaljnjem preciznejšem elaboratu, seriji vprašanj, ki naj bi pomagala potapljaču pri svoji odločitvi.
Vprašanje št. 1: Zakaj?
Razlog, zakaj je potapljač zainteresiran za tehnično potapljanje, izrazi njegovo najbolj osnovno pripravljenost. Dosti razlogov sploh ni pravih razlogov, kot so »Rad bi šel globoko«. Sovražim ta razlog in ponavadi spet vprašam »Zakaj?« Če dobim odgovor, da oseba hoče živeti burno življenje na ostrini britvice, mu ponavadi predlagam, naj naredi še veliko več rekreativnih potopov, in počaka še na nekaj let izkušenj. Odgovor kaže na neodraslo osebo z premalo izkušnjami.
»...ker je to naslednja stopnica na moji potapljaški poti...« Tudi to ne bo pravi razlog, preprosto zato, ker ni resničen. Govoriti, da rekreativno potapljanje nujno vodi v tehnično potapljanje je kot govoriti, da kolesarjenje za zabavo nujno vodi na Tour de France. Resnica je, da se lahko naredi tisoče rekreativnih potopov brez kršitve rekreativnih mej, pa nikoli ne boste čutili pomanjkanja nadgrajevanja znanja in novih izzivov. Tehnično potapljanje je možnost, vendar ne edina, niti ni to nekaj, kar bi »moral« počenjati, hkrati pa to ni nujen naslednji korak.
»Rad bi videl (ali počenjal) to-in-to, kar že počenjam v rekreativnem potapljanju, ampak to je izven meja rekreativnega potapljanja...« To mi je že bolj všeč.
»Zanima me izziv, osebna rast in disciplina.« Tak odgovor se razlikuje od odgovora osebe, ki išče življenje na meji, pokaže osebnost, ki se potaplja zase in ne za hvaljenje pred drugimi.
Vprašanje št. 2: Ali boš sprejel nevarnost?
»Kakšno nevarnost?« Ne dopustiti, da vam kdorkoli skuša dopovedati, da tehnično potapljanje ni nič bolj nevarno kot rekreativno potapljanje. Absolutno je bolj nevarno in bolj kot je potop ekstremen, bolj je nevaren. Pika. Tehnični potapljači se sicer naučijo obvladovati nevarnosti in stres, ampak še vedno je nevarnost prisotna in tu imamo precej manj prostora za napake, kot pri rekreativnem potapljanju. Prihajamo v področje potapljanja, kjer imamo veliko možnost pustiti vdovo ali vdovca za sabo. Vredno razmisleka.
Vprašanje št. 3: Ali si lahko to privoščimo?
Tehnično potapljanje zahteva veliko opreme. Na primer, tipični trimix jamski potop zahteva od vsakega potapljača 4 do 6 regulatorjev in jeklenk. Samo polnjenje plina lahko stane več kot 10.000SIT. Plus, veliko časa in denarja vzame, da pridobimo potrebno znanje in izkušnje. Če si tega ne morete privoščiti, potem tehnično potapljanje ni za vas.
Vprašanje št. 4: Ali si samodiscipliniran?
Ko porabimo 250.000SIT za priprave na potop in potovanje na lokacijo, ali si lahko privoščimo ne iti v vodo, samo zato, ker nismo spali dobro in se slabo počutimo? Ali pa samo zato, ker imamo občutek, da ni prav, da gremo v vodo? Kaj pa dejstvo da ostanemo na suhem, zato ker ima naš partner občutek, da nekaj ni v redu in noče v vodo? Četrt miljona – v zrak? To je »da« ali »ne« vprašanje. V tehničnem potapljanju ni bližnjic. Biti moramo sposobni hladnokrvne odločitve in ne iti na potop, če čutimo ali predvidevamo, da ni vse tako, kot mora biti. Pa naj bo to naša ali partnerjeva odločitev.
Niste prepričani? Poizkusite tole: Z odobrenjem vašega trenerja ali zdravnika, naredimo kolikor sklec lahko naenkrat, vsak dan, nadaljne tri tedne. Brez opravičil, brez enega zgrešenega dneva, naj se zgodi karkoli. To ni zaradi same fizične pripravljenosti, gre za to, ali smo pripravljeni sprejeti strogo disciplino. Če izpustimo kakšen dan (razen če smo skoraj na smrt bolni), moramo morda še malo delati na samodisciplini, preden se odločimo za tehnično potapljanje.
Vprašanje št. 5: Ali si dovolj izkušen?
Presenečeni, da to vprašanje postavljam šele sedaj? Vloga predhodnih izkušenj je tukaj malce sporna, če pri potapljaču, ki prestopa iz rekreativnega v tehnično potapljanje ni dovolj motivacije, pripravljenosti na nevarnost, finančnega ozadja in discipline. Tehnično potapljanje sloni na trdni bazi izkušenj zaradi reševanja problemov, odraslosti in domačnostjo z različnimi podvodnimi situacijami. Ne dopustiti, da vas kdorkoli prepriča, da vam bodo izobraževanje ter tečaji dali vse potrebno – ne samo da vam tega ne bodo dali, ne morejo vam tega dati. Ljudje vprašajo po številkah in ponavadi ustrelim minimalno 100 potopov v različnih okoljih. Vendar ponavadi boste rabili več izkušenj, če ste 100 potopov naredili v, recimo, 10-ih letih.
Če je odgovor: Da.
Če po vseh zgornjih vprašanjih mislite, da je tehnično potapljanje za vas, pojdite počasi – z vašim tempom, ne dopustiti, da vam drugi diktirajo tempo. Morali se boste naučiti povsem nove veščine, od kompleksnega planiranja potopov do potapljanja z dvojnimi jeklenkami ter uporabe stažnih ter dekompresijskih aluminijevk. Izpopolnjujte svoje nove veščine, da postanejo avtomatizem pod vodo v kontroliranih okoljih, tako da jih kasneje obvladujete podzavestno v novih nalogah. Tu se ne sme več razmišljti o kontroli plovnosti med menjanjem dihalnih mešanic – to moraš delati podzavestno. Vadi in treniraj v kontroliranih okoljih, dokler ne počneš vseh veščin avtomatično, preden greš na potop ki je od teh veščin odvisen. Predvsem pa bodi pošten do samega sebe, kar se tiče motivacije, možne nevarnosti in tvojega znanja in stopnje pripravljenosti za izvedbo potopa. Odločitev je tvoja, predvsem zato, ker če gre kaj narobe, nosiš posledice sam.
Avtor: Karl Shreeves
http://www.skin-diver.com/departments/TotallyTech/ReadyForTekDiving.asp
Prevedel in rahlo priredil: Jan Žorž
|
|
|
|
|
|
Last update:
28.05.2006 11:34 |
|
|
|
|
|
|
