 |
|
|
|
 |
|
|
Karakteristike M-vrednosti
M-vrednost lahko razdelimo v dve kategoriji. Ne-dekompesijske vrednosti ter dekompresijske vrednosti. Ne-dekompresijske M-vrednosti so površinske vrednosti. DSAT-ove RDP M-vrednosti so primer ne-dekompresijskih M-vrednosti. Profili potopov brez dekompresijskih postankov so izračunane tako, da obremenjenost oddelkov z inertnimi plini nikdar ne preseže površinske M-vrednosti. To dovoljuje dvig na površino kadarkoli med potopom brez postankov. Nekateri ne-dekompresijski algoritmi upoštevajo hitrost dviga in spusta pri računanju profila.
Dekompresijske M-vrednosti imajo še dodatno spremenljivko, ki jim določa faktor naklona s spreminjanjem okoliškega tlaka. Naklon premice se spreminja glede na polovične čase hipotetičnih "tkiv" oddelkov. Navadno imajo hitrejši oddelki višji naklon, počasnejši pa položnejšega. To kaže, da hitra tkiva tolerirajo večje tlačne razlike kot počasna tkiva. Če je naklon večji od 1.0, se premica M-vrednosti "razširi" in oddelki bodo tolerirali večjo razliko v tlačnem gradientu. Fiksna vrednost naklona 1.0 pomeni, da bodo oddelki tolerirali vedno isto tlačno razliko ne glede na globino. V vsakem primeru pa naklon ne sme biti nikoli manjši od 1.0, kar bi predstavljalo nelogično situacijo, ko oddelki ne bi tolerirali niti okoliškega tlaka.
Premica okoliškega tlaka
Premica okoliškega tlaka je v tlačnem grafu zelo pomembna referenca. Predstavlja nam skupino točk, na katerih je tlak v tkivih enak okoliškemu tlaku. To je pomembno tedaj, ko obremenitev oddelkov gre čez premico okoliškega tlaka. Takrat je nastal določen gradient nadtlaka. M-vrednost pa predstavlja maksimalno vrednost, ki jo lahko ta nadtlak še doseže.
Dekompresijsko področje
"Dekompresijsko območje" je področje na tlačnem grafu med premico okoliškega tlaka ter premico M-vrednosti
(glej
Sliko 3). V kontekstu modela raztapljanja plinov, nam to področje pove, kje se bo dekompresija dejansko pričela izvajati. V teoriji, potreben je pozitiven gradient nad premico okoliškega tlaka, da se prične "desaturacija" ali "dekompresija".
V nekaterih primerih, kot na primer pri mešanicah z visoko vsebnostjo kisika se oddelki lahko desaturirajo čeprav je tlak inertnih plinov nižji od okoliškega tlaka. "Uspešen" dekompresijski profil je tisti, katerega vodilni oddelki se pri desaturaciji gibljejo v dekompresijskem območju. Obremenitev tkiv se giblje iz ali v dekompresijsko področje glede na polovični čas oddelkov ter glede na zasičenost vodilnega oddelka. Navadno hitrejši oddelki prvi preidejo v dekompresijsko področje in so tako vodilni (bližje M-vrednosti) ostanek dekompresijskega profila pa bodo narekovali počasni oddelki.
Več inertnih plinov
Današnji dekompresijski modeli uporabljajo pri računanju profila z uporabo več inertnih plinov, vsoto inertnih plinov v tkivu kot, da je v tkivu prisoten samo en inerten plin. Kljub temu, da so polovični časi različnih plinov v različnih oddelkih različni.
Dekompresijski modeli za mešanice plinov, morajo upoštevati več kot en inerten plin v mešanici ki jo dihamo (npr. dušik in helij). M-vednost je v teh primerih različni algoritmi, različno obravnavajo. Nekatere metode uporabljajo iste M-vrednosti za oba plina dušik in helij; navadno dušikovo M-vrednost. V Bühlmann-ovem algoritmu je izračunana povprečna M-vrednost izračunana na podlagi M-vrednosti dušika in helija ter razmerja v katerem sta plina prisotna v oddelku. V linearni enačbi za M-vrednost sta koeficienta a (He+N2) in koeficient b (He+N2) z upoštevanjem parcialnih tlakov helija (Phe) in dušika (PN2):
a = (He+N2)={a(He)*Phe+a(N2)*PN2} / {Phe+PN2}
b = (He+N2)={b(He)*Phe+b(N2)*PN2} / {Phe+PN2}
Kaj predstavlja M-vrednost?
Kar nekaj potapljačev misli, da je M-vrednost črta med tem ali bodo nastopili znaki dekompresijske bolezni ali ne. To lahko razloži dejstvo, zakaj nekateri potapljači "porinejo" svoj računalnik ali potapljaške tabele do skrajne meje. Izkušnje potapljaške medicine so pokazale, da so meje (M-vrednosti) včasih nejasne. Stopnja nejasnosti pa se lahko spreminja glede na specifične lastnosti posameznika in potopa. Primerno temu, bi bilo bolj pravilno opisati M-vrednost kot črto, ki potuje skozi "sivo" območje
 (glej
Sliko 2). Razlog za tako slabo definicijo je precej kompleksen in sega od človeške fiziologije, lastnosti posameznikov ter predispozicij za nastanek dekompresijske bolezni. Kljub vsemu pa modeli, ki opisujejo raztapljanje plinov delujejo dobro hkrati, pa se tudi veča poznavanje fizike raztapljanja plinov. Danes vemo, da po vsakem potopu tudi brez simptomov dekompresijske bolezni, imamo v krvi kombinacijo dveh stanj plina. Raztopljenega v krvi ter v obliki mehurčkov. Torej M-vrednost ne predstavlja samo največjega dovoljenega gradienta tlačne razlike, ampak tudi še dopustno količino mehurčkov v krvi. M-vrednosti so določene empirično to pomeni, da so dejansko bili opravljeni poizkusi na ljudeh. Ti preizkusi so bili narejeni na majhnem številu ljudi in zato nikakor ne morejo opisovati celotne populacije potapljačev. Kljub dobrim podatkom, ki so jih s tem dobili, ta postopek ne mora zagotoviti 100% varnosti pri potapljanju. Vemo tudi, da so določeni faktorji, ki še dodatno pripomorejo k nastanku dekompresijske bolezni, kot so; slaba fizična pripravljenost, debelost, napor, droge, alkohol, dehidracija, pretiran napor, zelo mrzla voda, odprt patent foramen ovale (PFO) itd. Podvrženost k nastanku dekompresijske bolezni se lahko pri posameznikih spreminja celo iz dneva v dan.
M-vrednosti in konservatizem
Zmanjšanje simptomov ter zmanjšanje stopnje tveganja so povezane z M-vrednostjo.
Nekaterim potapljačem ta definicija ne ustreza. Večina potapljačev pa želi ostati v območju "brez simptomov" in "zelo majhni stopnji rizika", ko planirajo svoje dekompresijske profile. Na srečo je dobro znano, da dekompresijski modeli in programi z danimi M-vrednostmi ne morajo predvideti vseh situacij za različne posameznike. Zato dekompresijski programu uporabljajo konservatizem v njihovih izračunih.
Nekaj metod za povečanje konservatizma pri izračunih je; povečanje frakcije inertnega plina, ki ga dihamo (računamo, da ima mešanica več inertnega plina, kot ga bo imela dejansko), dodajanje faktorja na globino (računamo globlji potop, kot dejansko bo), dodajanje časa na dnu (čas na globini računamo daljšega, kot bo dejansko), asimetrična uporaba polovičnih časov oddelkov (pri dviganju se nam oddelki praznijo s plini počasneje,kot so se polnili pri spustu). Nekateri programi uporabljajo več od naštetih metod naenkrat. Te metode so učinkovite, če jih pravilno uporabimo. Stopnja zanesljivosti teh metod pa je navadno v rokah potapljača in sicer koliko se bo držal zastavljenega profila.
Razmerja M-vrednosti
Nekaj bistvenih razmerij se prepleta z M-vrednostmi, kot je razvidno iz
Slike
3. Odstotek M-vrednosti je bil uporabljen v različnih dekompresijskih modelih skozi vsa leta. Profesor Bühlmann, na primer, je veliko svojih poizkusov opravil s spreminjanjem odstotka M-vrednosti in dobljene podatke tudi zapisal. Odstotek M-vrednosti nam pove, kako daleč smo vstopili v dekompresijsko področje. 0% gradient M-vrednosti pomeni, da smo na premici okoliškega tlaka. 100% gradient pa, da smo na zgornji meji dekompresijskega področja.
Analiza profila
Veliko potapljačev želi izvedeti s kakšnim konservativnim faktorjem delujejo njihovi računalnik. Hitro se da ugotoviti, da pri globljih potopih programi delajo z višjim konservativnim faktorjem.
Oboje M-vrednost in razmerje gradientov M-vrednosti so uporabni za analizo ter ocenjevanje dekompresijskega profila. Z uporabo standardnih M-vednosti, lahko različne profile med seboj primerjamo ter ocenimo. To vključuje primerjavo profilov, generiranih z popolnoma različnimi programi, z različnimi dekompresijskimi modeli ter algoritmi.
Univerzalne referenčne M-vrednosti
Bühlmann-ove ZH-L16 M-vrednosti se uporabljajo pri večini dekompresijskih programov, ki jih uporabljajo tehnični potapljači. Te M-vrednosti so bile večkrat preizkušene tako za višinsko potapljanje, kot pri ekstremno globokih potopih. Če jih uporabljamo s pravilno stopnjo konservativnosti, je dokazano, da so "zanesljive" za tehnično potapljanje. Postale so de facto najbolj uporabljene in referenčne vrednosti pri primerjavi dekompresijskega potapljanja in pri dekompresijskem potapljanju samem.
Relativno enostavno je vključiti v računalniški program odstotek M-vrednosti ter odstotek gradienta M-vrednosti pri izračunu profilov. V
Tabeli 5 je primer uporabljenih faktorjev varnosti v dekompresijskih programih. Pri faktorju konservativnosti 0% je dekompresijski profil v 90% M-vrednosti ter približno 70% v dekompresijskem področju (70% gradient M-vrednosti). Razvidno je, da program uporablja že sam po sebi minimalen faktor konservatizma, tako da M-vrednost nikdar ne doseže 100%. Pri 50% konservatizmu (priporočeni vrednosti) je profil v 85% M-vrednosti ter približno 40-50% v dekompresijskem področju. Pri 100% faktorju konservativnosti je profil na 77% M-vrednosti ter 20-35% v dekompresijskem področju. Vrednosti v
Tabeli 5 so podane za najslabši možni primer in sicer takoj, ko pridemo na dekompresijski postanek, kar predstavlja rob na "stopničkah" ki je prikazan v grafu
(slika
3). Najvišje vrednosti so dosežene ko se bližamo površini, kar nam tudi narekuje pomembnost počasnega dviga tik pod površino.
Meja varnosti
Z uporabo M-vrednosti ter standardnim naborom M-vrednosti, lahko potapljač določi svoj dekompresijski limit. Meja varnosti je odvisna tudi od individualnih predispozicij ter predhodnih izkušenj z dekompresijskimi profili. Pravilna fizična priprava je tudi bistvenega pomena pri dekompresijskem potapljanju. Na primer avtor tega članka (pisarniški delavec) je izbral osebni limit 85% M-vrednosti ter 50-60% gradient M-vrednosti ta tipičen trimix potop.
Avtor: Erik C. Baker
Prevedel in priredi: Borut Hočevar
|
|
|
|
|
|
Last update:
28.05.2006 11:34 |
|
|
|
|
|
|
)
)
){kind=link}