|
 |
|
|
Komercialne potapljaške organizacije so že pred leti ugotovile, da obstajajo določeni predpogoji za razvoj in nastanek dekompresijske bolezni. Ugotavljanje teh predpogojev je eden od načinov, da naredimo potapljanje bolj varno in omogoči posamezniku, da si glede na svoje lastne potrebe priredi dekompresijske profile. Ugotovljeno je bilo, da je precej potapljačev, ki so uporabljali potapljaške računalnike po pravilno zaključenem dekompresijskem potopu, kazalo znake dekompresijske bolezni, katere so kasneje povezali s pojavom imenovanim Patent Foramen Ovale (PFO).
Povedano enostavneje, PFO je srčna napaka, ki delu krvi dovoli, da uide iz venoznega krvnega obtoka v arterijskega, ne da bi pri tem prej šla skozi pljuča. Pri odraslem človeku, kri vstopa v srce skozi desni atrij na venozni strani ter nato v
desni ventrikel, ki potisne kri v pljuča. Tam se kri oksigenira in se vrne v levi atrij. Kri gre nato preko levega ventrikla v arterijski krvni obtok in naprej po krvožilnem sistemu do tkiv. Patent Foramen Ovale pomeni, prevedeno iz latinščine, "ovalna odprtina", ki je prisotna pri vseh človeških plodih. Pred rojstvom je "loputa" med desnim in levim atrijem odprta (glej sliko 1). Plod prejema kri preko placente in popkovine naravnost v venozni krvožilni sistem ter tako potuje naravnost v desni del srca. "Ovalna odprtina" omogoča krvi, da potuje v arterijski krvožilni sistem brez da gre preko pljuč, ki pri zarodku še niso v funkciji in so zalita s tekočino. Ko se otrok rodi, zrak napolni pljuča in povzroči padec tlaka v desnem delu srca pod tlak v levem delu srca. Zato se "loputica" zapre in v večini primerov trajno zaraste. V približno 30% populacije pa se "loputa" ne zapre popolnoma in tako nastane efekt "nihajnih vrat" (glej sliko 3). Ta stopnja okvare srca se lahko giblje od majhnega puščanja krvi preko ovalne odprtine samo pri povečanem tlaku v desnem atriju, do neoviranega prehajanja krvi iz desnega atrija v levega, pri približno 10-15% populacije.
Razlog zakaj je PFO pomemben dejavnik pri potapljanju je ta, da nas pljuča ščitijo pred nastankom dekompresijske bolezni. Pri dekompresiji se navadno v venoznem krvožilnem sistemu tvorijo mehurčki, ki se nato "filtrirajo" ko kri potuje skozi pljuča. Telo lahko tolerira kar precejšnjo količino venoznih mehurčkov "tihih mehurčkov" brez simptomov dekompresijske bolezni. Vendar lahko že majhna količina mehurčkov v arterijskem krvožilnem sistemu povzroči zelo resne oblike dekompresijske bolezni.
Venozna kri, ki vsebuje mehurček lahko tako preide skoti PFO v arterijski krvni obtok. Ti balončki se zaradi vzgona naberejo v velikih arterijah blizu srca in v večini primerov potujejo po karotidni arteriji do možganov. Mehurčki, ki potujejo skozi možgane lahko povzročijo moteno delovanje le-teh. Mehurčki lahko zmanjšajo ali celo zamašijo pretok v možganskih arterijah ter tako povzročijo podobne okvare kot pri možganski kapi. Zaradi možganske okvare je lahko prizadeta katerikoli telesna funkcija, navadno pa se pojavi: nezmožnost zadrževanje urina, motnje v govoru in motoriki. V najhujših primerih paraliza in smrt. Takšno stanje se imenuje tudi "paradoksna zračna embolija". Tako se imenuje zato, ker je podobna arterijskemu plinskemu embolizmu, eni najhujših oblik dekompesijske bolezni, ki nastane kot posledica zadrževanja diha pri dvigu na površino. Za obe obliki dekompresijske bolezni so značilni nevrološki simptomi, ki se pojavijo med samim dvigom ali najkasneje 30 min po dvigu na površino. Tem stanjem se v potapljaškem žargonu reče tudi "nezaslužen zadetek", ker se pojavijo kljub temu, da smo pravilno opravili vse dekompresijske obligacije.
Pri potapljačih, ki so doživeli hitro stopnjevanje nevroloških znakov dekompresijske bolezni, so pogosto odkrili PFO, ki je dovoljeval prehod venozne krvi v arterijsko. Torej so taki potapljači v bolj rizični skupini, da jih doleti paradoksna zračna embolija. Do tega pojava lahko pride tudi, če ne delamo potopov, ki pretirano obremenjujejo tkiva z inertnimi plini. Na primer: Smo na dopustu, kjer smo se tri dni potapljali in smo nasičeni z inertnimi plini. Na potopu se nam pokvari regulator in smo prisiljeni izvesti kontroliran dvig v sili s plavanjem. Pri dvigu nam v venozni krvi nastajajo mehurčki, ker smo preskočili dekompresijske obligacije. Če to združimo še s PFO lahko dobimo dekompresijsko bolezen in kaj hitro končamo na invalidskem vozičku.
Podoben scenarij se lahko odvije, če se po potopu prosto potapljamo (na dah). V venozni krvi imamo "tihe mehurčke", ki se pri normalnih pogojih filtrirajo skozi pljuča. Ko se pri potapljanju na dah potopimo na globino, se mehurčki v venozni krvi stisnejo, uidejo skozi pljuča in ta kri se znajde neprečiščena v levem-arterijskem delu srca. Pri dvigu na površino te ti balončki razširijo in kot bi rekel George Irvine, naredili smo si home-made PFO. Zato se prosto potapljanje po scuba potopih odsvetuje.
Potapljači ki imajo PFO v taki obliki, da samo povečan tlak v desnem atriju povzroči prehod krvi v levi atrij, po vsej verjetnosti niso v takšni nevarnosti za nastanek paradoksnega zračnega embolizma. Vendar precej okoliščin lahko privede do povečanja tlaka v desnem atriju. To so na primer: kihanje, kašljanje, valsalva manever, plezanje po lestvi, dvigovanje jeklenk… Povečanje tlaka v desnem atriju se lahko tudi pojavi, ko vas nepoučeni divemaster dobronamerno položi v t.i. Van Trellenberg-ov položaj, da bi omilil znake dekompresijske bolezni, ki pa jih s tem samo še poveča. Druga možnost je, da mehurčki zamašijo kapilare v pljučih ter tako povečajo potreben tlak za prehod in posledično večji tlak v desnem atriju, kar tudi povzroči prehajanje krvi iz desnega atrija v levega preko PFO-ja.
Potapljač se lahko potaplja leta in leta s PFO, nikdar pa ne ve, kdaj ga bo doletel paradoksalni zračni embolizem. Vendar statistika pravi, da 30% potapljačev, ki imajo PFO še nikdar ni imela dekompresijske bolezni, kar je isto razmerje kot pri ostali populaciji. Vendar kljub temu hiperbarična medicina posveča precej pozornosti PFO-ju. PFO še ni razlog za opustitev potapljanja, narekuje pa nekatere spremembe pri opravljanju potopov. Če želimo opravljati potope, kjer so predvideni visoke obremenitve z inertnimi plini je najbolje, da opravimo test za PFO. Kontrastni ehokardiogram nam pokaže večino PFO-jev. Moderne ultrazvočne naprave, nam prikažejo srce, kot bi ga držali v dlani. Preiskavo lahko naredite tudi v Sloveniji opravijo pa vam jo v:
Specialistična ambulantna dejavnost
Zaloška cesta 69, 1000 Ljubljana, Slovenija
Telefon: +386-(0)1/5484-080
GSM: +386-(0)41/639-124, 779-057
Fax: +386-(0)1/5484-081
E-mail info@cardial.net,
Spletne strani www.cardial.net
Pregled je samoplačniški stane pa okrog 20.000 SIT (Kontrastna ehokardiografija).
Avtor: George Irvine in David Doolette
Prevedel in priredi: Borut Hočevar
| Viri: |
|
|
Pripravi
članek za tiskanje. |
|
|
|
|
|
|
|
|
 |
Slika
1, za povečavo klikni na
sliko.
|
 |
Slika
2, za povečavo klikni na
sliko.
|
 |
Slika
3, za povečavo
klikni na
sliko.
|
|
|
|
|
|
|
)
)
)