 |
|
|
|
 |
|
|
Izbira ustrezne agencije in ustreznega inštruktorja za nekoga, ki se ni še nikoli potapljal z jeklenko, nista lahki nalogi, vsekakor pa sta zelo pomembni. Potencialni tečajnik običajno ne pozna drugih kriterijev pri izbiri tečaja kot sta cena in čas. Običajno želi opraviti tečaj najhitreje in najceneje. Seveda pri tem pozablja, da bo od znanja in veščin, ki jih bo osvojil na tečaju, odvisno njegovo življenje. Prav zato naj navedem nekaj napotkov, ki bodo olajšali izbiro med mnogimi ponudniki potapljaških tečajev na trgu.
Prvi potop po opravljenem začetnem tečaju, bi moral biti za potapljača zanimiva, pozitivna izkušnja. Seveda se pred potopom lahko pojavi manjša nervoza ali trema, sicer pa mora biti potapljač prepričan, da so njegova na novo pridobljena znanja ustrezna. Stopnja potapljačeve samozavesti je, poleg človekovega karakterja, v največji meri odvisna od kakovosti opravljenega tečaja. Prav ta samozavest lahko odloča o tem ali bo tak potapljač užival v prihodnjih potopih ali pa si nikoli več ne bo nadel jeklenk na hrbet, zato mora bodoči študent narediti vse kar je v njegovi moči, da izbere tak tečaj in inštruktorja, ki mu bosta lahko omogočila varne, pogoste in udobne potope v prihodnosti.
Priporočljivo je, da si bodoči tečajnik ne nadene plavuti in maske šele na tečaju. To lahko poizkusi že pred tem, in se sam ali s pomočjo prijateljev nauči prostega potapljanja - na dah. Tako se bo navadil na plavanje plavutmi, na masko na glavi, izenačevanje pritiska, vodo v ustih in ostale občutke. Novo okolje mu bo postalo bolj domače in pridobil bo več samokontrole in samozavesti. Na tečaju se bo lahko bolj osredotočil na dodatno opremo in veščine, ki jih bo spoznaval, osnovne občutke v vodi pa bo že poznal. Navadil se bo na plavanje pod vodo brez zraka in bo zaradi tega tudi kasneje ob morebitni začasni izgubi zraka manj podvržen paniki in bo lahko trezneje ukrepal.
INŠTRUKTORJI IN POTAPLJAŠKE ŠOLE
Na trgu se pojavljajo različni potapljaški klubi, podjetja in posamezniki ki nudijo
potapljaška izobraževanja. Vsak od njih si je moral pridobiti licenco – dovoljenje
za organizacijo tečajev in s tem možnost izdaje potapljaških izkaznic. Licenco so
pridobili pri različnih potapljaških agencijah – šolah rekreativnega potapljanja,
ki jih je zadnje čase po svetu vse več. Naštejmo nekaj najbolj razširjenih: PADI,
CMAS, SSI, GUE, BSAC, NAUI,... Vsaka od naštetih ima svoje standarde, ki bolj ali manj natančno predpisujejo pravila katerih se morajo držati tako inštruktorji, kot tudi tečajniki in naj bi se jih držali tudi potapljači, ki so pridobili njihovo potapljaško izkaznico. Standardi predpisujejo katero snov morajo inštruktorji tečajnikom podati, katere veščine mora tečajnik obvladati, na kakšen način se preverja znanje, maksimalno število udeležencev,... Seveda se standardi različnih šol med seboj zelo razlikujejo in dostikrat je težko reči kateri so boljši in kateri slabši. Nekateri so bolj liberalni od drugih, nekateri bolj primerni za določena okolja in določene vrste potapljanja. Da je izbor ustreznega tečaja še težji, se je potrebno odločiti za eno od naštetih agencij in še inštruktorja ki poučuje po programu določene agencije. Izbira agencije je pomembna, saj vsaka predpisuje minimalna znanja, ki jih mora potapljač osvojiti, da uspešno zaključi tečaj. Vsekakor pa je bolj pomembna izbira inštruktorja, saj je bolje imeti dobrega inštruktorja ki poučuje po ne najboljšem programu, kot slabega inštruktorja, ki poučuje po dobrem programu (če agencija to omogoča).
CENA NI VSE
Vse prepogosto se bodoči tečajniki odločajo za tečaj le na podlagi cene tečaja včasih pa še njegovega trajanja. Večina jih želi tečaj opraviti čimprej in za najnižjo ceno. Nekateri sprašujejo tudi kaj ta cena vključuje in celo pričakujejo, da cena tečaja vključuje vse od knjige, logbooka, do izposoje opreme in izdaje izkaznice.
Cilj potencialnih študentov mora biti, da dobijo čimveč za svoj denar. To ne sme pomeniti le čimveč v materialnem smislu besede, ampak predvsem v smislu znanja, izkušenj in vaj. Tu običajno nastane problem, saj potencialni študenti ne vedo kakšna vprašanja naj zastavijo inštruktorju, da bodo lahko poizkusili vnaprej oceniti kvaliteto tečajev, na katere bi se lahko prijavili.
Zelo pomemben del dobrega tečaja je kakovost in količina informacij, ki jih inštruktor posreduje tečajniku. Bodoči tečajnik naj zato poizve kaj se bo na tečaju naučil, v kako podrobno in v kakšnem časovnem obdobju. Pozanimajo naj se, kaj lahko pričakujejo po koncu tečaja, kakšna bo njihova kompetenca in samozavest o novo pridobljenih veščinah. Seveda se je teh vprašanj pred tečajem težje domisliti in marsikateri inštruktor se bo s težavo pogovarjal o tako neotipljivih temah kot so obvladovanje veščin in samozaupanje. Kljub temu lahko na podlagi inštruktorjevih odgovorov ocenimo ali je tečaj usmerjen bolj k čimvišjemu nivoju znanja, ali le k nižji ceni tečaja.
Eden od pomembnih podatkov je prav gotovo število potopov, ki jih je inštruktor opravil. Praviloma je najbolje, če jih je čim več in so čimbolj različni (z enojno ali dvojno jeklenko, potopljene ladje, jame, jezera, reke, morje, pod ledom,
temperaturni pogoji, vidljivost,...). Večje ko je število potopov in bolj različni kot so, več znanja lahko vnese v tečaj. Dostikrat se zgodi da ima inštruktor mnogo potopov a so vsi zelo podobni, v njih ni nobene raznolikosti, zato od njega ne moremo pričakovati kvalitetnih informacij o okoliščinah v katerih se ni potapljal.
Pomembna je tudi inštruktorjeva komunikativnost. Mnogi dobri potapljači namreč niso dovolj komunikativni in zato težko kvalitetno posredujejo znanje. Manjše število udeležencev sigurno nudi tako več priložnosti za zastavljanje vprašanj in njihovo podrobnejšo obrazložitev, kakor tudi večjo individualno pozornost in več vaje v vodi. Res pa je, da smo kot narod dostikrat tudi sami precej nekomunikativni in zato na tečajih včasih opazimo celo pomanjkanje vprašanj oz. ustreznega odziva tečajnikov.
Inštruktor lahko razlaga potapljanje ure in ure, pa vendar tečajnik marsičesa ne more popolnoma razumeti, dokler stvari ne poizkusi v vodi. Zato je "vodni" del tečaja najbolj pomemben. Bodoči tečajniki naj se pozanimajo koliko tečaj vsebuje predavanj in koliko časa bodo v vodi. Dolžina in temeljitost tečaja močno vplivata na varnost in udobje potapljača med potopi, ki jih opravi po koncu tečaja. Med tečajem bo inštruktor v vodi demonstriral določene veščine, nato pa jih bodo tečajniki poizkušali ponoviti. Na mnogih tečajih se določena veščina poizkusi izvesti le enkrat v bazenu, nato pa še enkrat v morju in s tem se dokaže da tečajnik določeno veščino obvlada. Seveda pa s samo dvakratno izvedbo določene veščine še ne obvladamo. To samo dokazuje da je bil študent zmožen oponašati inštruktorja pod njegovim nadzorom in kontroliranimi (običajno ugodnimi) pogoji. Veščino v resnici obvladamo šele tedaj, ko jo večkrat izvedemo v neugodnejših pogojih. Pri izvajanju veščin je potrebno stremeti za tem, da jih izvajamo samo med klečanjem na dnu temveč tudi med plavanjem v vodoravnem položaju. Marsikje, kjer se bomo kasneje potapljali, dna namreč ne bo, oz. bo pregloboko. Med daljšimi in obsežnejšimi tečaji ima tečajnik na voljo več časa za obvladanje življenjsko pomembnih veščin. V primeru, da te veščine ne bodo dobro obvladane se lahko zgodi da tečajnikova potapljaška kariera ne bo dovolj dolga da bi lahko pridobil ustrezne izkušnje. Nekateri potapljači, ki so opravili začetni potapljaški tečaj se včasih pritožujejo, da se ne čutijo zmožne opravljanja samostojnih potopov. V primeru da ne najdejo priložnosti za nadzorovan potop v spremstvu izkušenejšega potapljača, se raje odpovedo nadaljnjim potopom. Taki potapljači naj se odločajo za dolge, obsežne tečaje, ki potekajo v klubskem okolju, kjer bodo lahko nadaljevali potapljanje pod okriljem izkušenejših kolegov.
Seveda se je potrebno zavedati da daljši in obširnejši tečaji stanejo več in v veščine ki so namenjene ohranjanju življenja pod vodo je vredno investirati tako čas kot tudi denar.
Dodatna ovira, ki tečajnikom preprečuje, da bi se pod vodo počutili udobno je, da so dostikrat sami odgovorni za določitev katera oprema je primerna za izvedbo potopa in kako jo sestaviti. Oprema je sestavni del potapljanja, zato morata biti njena izbira in konfiguracija predstavljena na tečaju. V nasprotnem primeru gredo tečajniki v potapljaške trgovine in za neoptimalno opremo porabijo precej več denarja kot bi bilo potrebno. Nato jo spet prodajajo, učijo se na lastnih napakah in si kupijo drugačno. V splošnem je priporočanje opreme težko opravilo, ki se mu inštruktorji, še posebej če se tudi sami ne ukvarjajo s prodajo opreme, radi izognejo. Pri DIR načinu potapljanja, je z opremo lažje, saj težimo za tem, da imajo vsi potapljači enako ali zelo podobno opremo. Ta oprema je zelo optimalna in prilagodljiva za vse razmere, ker pa imamo vsi enako ali zelo podobno opremo, tudi v primeru njene odpovedi ali problemov pod vodo, lažje pomagamo sopotapljaču, da problem reši ali odpravi.
Nekateri tečajniki so prepričani da morajo po tečaju prejeti potapljaško izkaznico, kot potrdilo o opravljenem tečaju. Menijo da jo morajo dobiti, ker so jo plačali, resnica pa je taka, da si je kartico potrebno prislužiti. Tudi mnenje nekaterih inštruktorjev je tako, da je škodljivo za njihov posel če ne izdajo oz. odobrijo izdaje potapljaške izkaznice vsakemu tečajniku. Resnica pa je prav nasprotna. Inštruktor, ki izda tečajniku izkaznico kljub temu, da le ta ni obvladal potrebnih veščin v vodi in ni osvojil potrebnega znanja, mu dela precej slabo uslugo, saj s tem ogroža njegovo življenje in življenje njegovih bodočih sopotapljačev.
Tako se včasih zgodi da na višjih ali celo tehničnih stopnjah potapljanja srečamo tečajnike, ki ne znajo zadovoljivo izprazniti vode iz maske, ali katere od drugih osnovnih veščin. V primeru da potapljač ne osvoji ustreznega znanja in ne dobi dovolj prakse, bo v vodi ogrožen, ker ne bo obvladal veščin, da se reši iz določenih težavnih situacij. Poleg tega tečajnik plača inštruktorja zato, da ga bo le ta naučil določenih veščin in zato mora pričakovati, da bo dobil to, za kar je plačal. Seveda mora tečajnik imeti ustrezen interes in željo da se nauči, včasih pa tudi ustrezno vztrajnost če ima pri kateri od vaj več težav. Pohvalno je, da nekateri boljši inštruktorji omogočijo tečajnikom, ki med tečajem niso uspeli obvladati določene veščine, obisk naslednjega tečaja zastonj, in ko tečajnik obvlada vse zahtevane veščine, mu izdajo ustrezno izkaznico.
Tečajnik mora najti pravega inštruktorja, tečaj z dobro vsebino, ustrezno opremo, in vložiti kar precej napora in volje če želi obvladati vse potrebne veščine in si pridobiti potapljaško izkaznico.
Čas ki ga porabi za poizvedovanje o različnih inštruktorjih in tečajih je dobra naložba v to, da se bo po tečaju dobro počutil v vodi, predvsem pa se bo varneje potapljal.
Po reviji DirQuest priredil in dopolnil:
Matej Simonič
|
|
|
|
|
|
Last update:
28.05.2006 11:34 |
|
|
|
|
|
|
