|
 |
|
|
Star pregovor:"Bolje je preprečiti, kot zdraviti", je vsekakor uporaben pri preprečevanje simptomov dekompesijske bolezni. Najboljša terapija za preprečevanje nastanka dekompresijske bolezni je vsekakor izvajanje pravilnega dekompresijskega profila. Tehnični potapljači so dognali, da se lahko izognejo precej težavam z uvedbo "globokih postankov" v izračunane dekompresijske profile. Bolj podrobna analiza dekompresijskega modela nam razkrije, da "globoki postanki" zmanjšajo oziroma preprečijo previsok naklon tlačne premice (Gradient factor). S poznavanjem tega dejstva ter spreminjanjem naklona tlačne premice in dodajanjem globokih postankov se lahko gibljemo v dekompresijskem področju od najvišje dekompresijske meje do "najglobljega možnega dekompresijskega postanka".
Veliko tehničnih potapljačev je občutilo utrujenost ter zaspanost po določenih dekompresijskih potopih. Tudi potopi pri katerih je globina relativno velika, čas na globini pa relativno majhen, povzročajo takšne simptome. Klasični dekompresijski modeli nam pri takšnih potopih dajo prvi postanek na bistveno nižji globini, kot je bila globina samega potopa. Potapljači, ki so sami dodali "globoke postanke", kot so bili določeni po klasičnem dekompresijskem modelu so opazili drastično zmanjšanje zgoraj naštetih simptomov po potopu. Kot posledica tega se je porajalo vprašanje, kako globok mora biti "globok postanek" ter kako jih izvajati.
Empirična opazovanja potapljačev so privedla do dodajanja globokih postankov po lastnem občutku brez prave strokovne ter fizikalne razlage takšnega dekompresijskega modela. Takšno dodajanje globokih postankov je velikokrat privedlo do tega, da so postanki bili opravljeni pregloboko ali pa so bili časovno nepravilni. Poleg tega se tkiva na globokih postanki še vedno polnijo s plini, kar je potrebno upoštevati pri plitvejših postankih.
Klasična metoda izračuna
Pri aplikaciji in teoretičnem delu dekompresijskega modela je vedno potrebno najti ravnotežje med zadostno dekompresijo (brez znakov dekompresijske bolezni) ter ekonomično dekompresijo (minimalna možna dekompresija pri kateri še ni znakov dekompresijske bolezni). Konvencionalni dekompresijski modeli kot sta jih razvila Robert D. Workman in Albert A. Bühlmann strmijo k temu, da potapljaču dovolijo dvig do najmanjše možne globine "ceiling", ki temelji na omejitvi M-vrednosti za določeno hipotetično "tkivo". Ekonomičnost takšnega modela je v tem, da pri dvigu na najmanjšo možno globino se hitra tkiva več ne polnijo z inertnimi plini, počasna tkiva pa se polnijo le minimalno. V praksi se je potapljače učilo, da čimprej zapustijo globino ter se dvignejo do prvega dekompresijskega postanka s predpisano hitrostjo dviga.
Za tipični potop, kjer je globina relativno velika čas na globini pa majhen, nam program določi prvi dekompresijski postanek na relativno nizki globini. Hitra tkiva so praktično skoraj zasičena s plini, počasna pa le delno. Torej nam bodo hitra tkiva narekovala dekompresijski profil, ker so le-ta bližja M-vrednosti, kot pa počasna tkiva. Prvi dekompresijski postanek nam narekujejo tista tkiva, katerih zasičenost z inertnimi plini prva doseže ali je blizu M-vrednosti.
Mehurčki in nakloni tlačne premice (Gradient faktorji)
Ko je bil koncept M-vrednosti prvič predstavljen leta 1965 – Robert D. Workman, je bil zaključek tak, da se inertni plini ne izločijo iz tekočine v obliki mehurčkov dokler ni presežena M-vrednost. Ta teorija je bila v tistih časih na trenutke kontroverzna, vendar je kljub vsemu bila sprejeta kot orodje, ki bi lahko pomagalo pri razlagi pojava prisotnosti mehurčkov v potapljačevi krvi. Workman je spoznal, da ultrazvočna metoda detekcije mehurčkov in vivo ter in vitro lahko pripomore k izboljšanju ter boljšemu razumevanju dekompresijskih modelov vendar so takrat tovrstne raziskave bile še v povojih.
Od takrat se Dopplerjeva ultrazvočna tehnologija množično uporablja po celem svetu pri raziskavah dekompresijskih stanj. Ta metoda je pokazala prisotnost mehurčkov v krvnem obtoku med in po potopih. Mehurčki so bili prisotni tudi pri potopih, kjer ni bilo znakov dekompresijske bolezni. Z drugimi besedami, potapljaču ni potrebno preseči M-vrednosti, da se v njegovem telesu pričnejo ustvarjati mehurčki. To dejstvo je bilo sprejeto pri nadaljnjem razvijanju dekompresijskih teorij in modelov, vendar je mehanizem nastajanja mehurčkov v telesu še vedno ostal nepojasnjen.
Po fizikalnih zakonih ter po modelih, ki predvidevajo nastanek mehurčkov lahko pričakujemo nastanek ter večanje mehurčkov takrat, ko zvišujemo naklon tlačne premice (Gradient faktorja). Pri modelih, ki opisujejo nastajanje mehurčkov v tekočini to pomeni, da lahko pričakujemo nastanek mehurčkov tem bolj se oddaljujemo od premice okoliškega tlaka v grafu.
Prikaz problema
Slika št.1 prikazuje celoten dekompresijski model izračunan po klasični metodi. V tem profilu so
hitra tkiva najbolj zasičena z inertnimi plini, torej nam le-ta narekujejo prvi dekompresijski postanek. M-vrednost za ta tkiva nam dopušča visok naklon tlačne premice (Gradient faktorja) v primerjavi s počasnimi tkivi. Posledično smo pri dvigu na prvi dekompresijski postanek dosegli zelo hitro, zelo visok naklon tlačne premice (GF). Ta dvig je nesorazmerno velik proti dvigu naklonske premice (GF) pri počasnih tkivih. Predpostavimo lahko, da se nam bo zaradi tega večina mehurčkov pojavila pri dvigu na prvi dekompresijski postanek. V tem primeru je izračunan naklon (Gradient) 22.4 metra ali 2.2 bara. Za primerjavo, ko odpremo steklenico z gazirano mineralno vodo je gradient med raztopljenim ogljikovim dioksidom in okoliškim tlakom 3.1 do 3.4 bara.
Kljub temu, da M-vrednost v prvem primeru ni bila presežena lahko potapljač občuti po potopu simptome, kot so utrujenost, zaspanost. Razlaga tega vključuje potovanje mehurčkov po telesu ter zakasnjeno izločanje plina zaradi kopičenja mehurčkov v pljučnih kapilarah. V vsakem primeru pa lahko povežemo prej omenjene simptome z velikim naklonom tlačne premice (GF). Rahli simptomi kot so utrujenost, zaspanost, ki normalno ne zahtevajo medicinskega posredovanja jih lahko uvrstimo v milejše oblike dekompresijske bolezni.
Rešitev problema
Velike ter hitre spremembe naklona tlačne premice (GF) v dekompresijskih profilih, pripomorejo k nastanku mehurčkov, ki vodijo v nastanek milejših znakov dekompresijske bolezni ali dekompresijske bolezni. Seveda je rešitev problema zmanjšanje magnitude naklona dekompresijske premice (GF).
Najprej, določiti je potrebno mejo, kako globok je še lahko "globok postanek". Tkivo, ki je najbolj nasičeno s plini je vodilno pri določanju dekompresijskega postanka, ne sme biti pod poljem dekompresije. V praksi mora biti magnituda (vrednost) naklona tlačne premice določene minimalne vrednosti (Low gradient factor ali GF-low), da se prične izločanje plina. Pomembno je, da omejimo čas na globokem postanku, ker se nam na globokih postankih še vedno polnijo počasna tkiva.
Če ostanemo v kontekstu modelov, ki ponazarjajo raztapljanje plinov v tekočinah, "najgloblji možni dekompresijski postanek" za dani profil potopa ga lahko definiramo, kot naslednji postanek, kjer krivulja glavnega tkiva prečka premico okoliškega tlaka (slika 1 do 3). Najgloblji možni postanek lahko izračunamo s pomočjo dekompresijskih programov ter je lahko različen glede na mešanico ki jo uporabljamo ter hitrost dviga.
Dekompresijski profil ni nujno, da ima prvi postanek na najglobljem možnem postanku. Ta globina samo predstavlja globino, na kateri bo vsaj eno od tkiv v dekompresijskem področju. Za večino dekompresijskih profilov lahko izpustimo nekaj globokih postankov in tako še vedno zadovoljivo obvladujemo naraščanje GF. Kljub vsemu pa je podatek o najglobljem možnem postanku zelo pomemben, kajti ko se potapljač približuje temu postanku mora upočasniti hitrost dvigovanja na 10m/min ali manj. Tako postopanje zmanjša prehitro naraščanje naklona tlačne premice (GF) ter zmanjša možnost nastanka mehurčkov.
Teorijo globokih postankov je prvi omenil potapljač ter morski biolog Richar L. Pyle. Uporabil jo je v kombinaciji s programsko opremo, ki omogoča izračun večnivojskih potopov. Celoten dekompresijski potop po Richard L. Pyle-ovi metodi je prikazan na
Sliki
št. 2. Z grafa je razvidno, da Pylo-va metoda pripomore k zmanjševanju pretiranega naraščanja naklona tlačne premice v primerjavi s standardnimi izračunanimi profili. Vendar pri tem prijemu lahko nastopi nekaj težav. Odvisno od programa, ki ga uporabljamo za izračun ter metode po kateri določa konservativnost dekompresijskega plana se lahko zgodi, da bodo počasnejša tkiva bližje M-vrednosti pri plitvejših postankih zaradi globokih postankov ter posledično počasnejšega dviga. Program bo to kompenziral, razen če zmanjšamo faktor konservativnosti, vendar nam program tako ne bo nudil več istega faktorja varnosti, kot če bi izračunali klasičen profil potopa. Dobra pot za rešitev tega problema je ta, da izračunamo M-vrednosti ter gradiente M-vrednosti za vsak postanek posebej.
Slika
št. 3 nam prikazuje izračunan profil z upoštevanjem naklonov tlačnih premic (Gradient faktorjev) skozi celoten profil. Nakloni tlačne premice (gradient faktorji) nam omogočajo kreiranje globokih postankov, zagotavljajo nam določeno mejo varnosti proti M-vrednosti skozi celoten profil potopa. Naklon tlačne premice je samo odstotni delež M-vrednosti.
Glej Sliko št. 4.
Dodajanje globokih postankov nam navadno poveča dolžino plitvejših postankov ter tako celotne dekompresije. Vendar, če je rezultat tega "prava dekompresija" pojem ekonomične dekompresije pri tem ni okrnjen.
Graf tlačnih razmer je odlično orodje za analiziranje potopa, ker na njemu hitro lahko vidimo, kje so razlike v GF največje ter tako ustrezno popravimo profil potopa. Večina boljših dekompresijskih programov nam izriše tudi ta graf, kot pripomoček pri planiranju potopa.
Prikazani profili so izračunani z minimalnim faktorjem varnosti in so namenjeni samo predstavitvi problematike "globokih postankov".
Avtor: Erik C. Baker
Prevedel in priredi: Borut Hočevar
|
|
|
|
|
|
Last update:
28.05.2006 11:34 |
|
|
|
| |
 |
|
Slika št. 1
- Tlačni graf: Celoten dekompresijski profil z uporabo
klasične metoda izračuna. Za povečavo klikni na
sliko.
|
 |
|
Slika št.
2 - Tlačni graf: Celoten dekompresijski profil z
uporabo Pyle-ove metode globokih posta- nkov. Za povečavo klikni
na sliko.
|
 |
|
Slika št.
3 - Tlačni graf: Celoten dekompresijski profil z
uporabo Gradient faktorjev za nadzor celotnega profila.
Za povečavo klikni
na sliko.
|
 |
|
Slika št.
4 - Tlačni graf: Gradient faktorji. Za povečavo klikni
na sliko.
|
|
)
)
)
)